Še zmer spomnm se besed k mi reku jih je brt,
če padm sedemkrat, se osemkrat morm pobrt,
da lohka grem naprej in da se ne predam.
Tut če z mislimi na tleh, vseen obsijan.
Moja lirika je globoka, kot žalost otroka,
k ma že težavo k je zanga previsoka.
To je ta začaran krog k nas ne uboga.
Svet ratuje prazn, ker težava ga pregloda.
Nobedn ni bogat, ker ne znamo svet obvladat.
Dokler je en otrok na svetu k more stradat.
Zakaj se ti v spomin vedno slaba stvar odtisne,
svet te ne poviša ampak vedno k tlom pritisne.
Tko je zgrajen, s pritiski je zastruplen,
zato pa, če se ne boriš, boš kmalu pogubljen.
Pr sebi boš zgublen, po tej pesmi zdej potujm.
Ne se predat sam to vam loh svetujm.
Vedno k si tleh solza v oči ti kane.
Morš gledat pozitivno ker drugo ne preostane
in kako se je treba znajt v tej svetovni zmedi.
Tko da se zamislš in najdš problem v sebi,
če bi vsak tko mislu bi vsi se razumel
in če bi vsak tko mislu sploh ne bi problema mel.
Te besede so nš lajf … Te besede so moja čustva
in ne bom se ustavu, vedno jih bom metu čez usta
in k že vse me mine sam še to pokonc drži me,
na paper polagam svoje misli svoje bolečine,
k za mic primem pozabm na use, usa ta bolečina vn iz mene gre.
Kašn je ta svet ni več pravice, ni več resnice,
sam še laži, usak se obrne stran al pa zamiži
premal je takih ljudi k si ti bro,
zato počutm se sam k da drugih ni
ulce poune smeti … in pr smeti mislm tud ljudi …
Niso vredni spoštovanja,
vrjam na koncu usak ostane, sam noben ti ne pomaga,
ti pa maš preveč ran,
moje rime na paperju to je use kar mam …
in te rime so u moji duši, če ti niso ušeč pol jih ne posluši.
Pravš nimam flowa, a useen migas glavo,
pravš ni šova, useen prideš na zabavo,
pišem to kar čutm, zato delam musko pravo,
dam not svoj srce, zato me komentarji ne bolijo,
delam to zase in za svojo energijo.
U lajfu vedno padam in vedno ustajam,
ampak delam to kar hočm in se vedno vztrajam.
Vedno k padm, vedno ustajam.
Vedno k padem js nikol se ne predajam.
Z rimo na paperju šezmer vztrajam,
z voljo jekleno vedno bom nadaljevevou,
zato vedno k padem, js se bom pobrou.
Padam ustajam, če bom verjeu bom zmagu,
večkrat se bom pobrou kokr padu,
padam ustajam, nikol se ne predajam,
ne odneham do konca ustrajam.
Padam, ustajam.
Vsak padec me je okrepiu, z močjo me je okrasu,
zdj sm močnejši, bolši, pa še mal sm zrasu.
Vsak dobr dejanje v življenju je poplačan,
zato tko k ti lil t ti jz ljubezen vračam,
znajdt se je treba v kakršni kol muki.
Zato sm še bl močn, ker furamo mi to skupi.
Treba se je učit, da tvoj ime ostaja večen.
Vsak dan morš bit bolši in ne smeš ostat povprečen.
Tprava energija na tem svetu nej zavlada
in vsaka misel v človeku nej ima življenje rada
in k bo ljubezn zmagala, pritisk bo propadu
in se ne bo treba poberat, ker sploh ne bom več padu.
Uprašam se, če je lahko, da umreš, ker živet je težko,
kamorkol greš, vidš slabo, dobrga več ni,
sam se lažemo si, sj bo enkrat bolš,
ampak mislm da ne bo, postajal bo vedno bl težko …
Ampak js se ne dam, za moje metke rime mam,
k mije težko, to js na paper dam,
in tko bom delu še naprej, ker se ne predam.
Use kar me ne ubije, nardi me močnejšega,
unikatn sm mc, nism kopija prejšnega,
za rap js živim, z mojo js rimo letim z rimo zaspim,
z rimo zjutri se zbudim, z rimo dan preživim,
u rimi govorim prej niste vedl, zdj usi vejo, kdo je tim.
Z rimo sm besn ps, z rimo vm prnesem mrz in vedno k padem,
z rimo se poberam, furam naprej in nikol ne zaveram.
Z rimo se uperam, usm fejkrjem k jih ne podperam …