Tam na vasi živi star čevljar,
v hiši temni ima on svoj čar,
le v kotu pa stolček stoji,
gor na njem pa čevljarček sedi.
Čevelj strgan v roki ima,
zraven si pa potih’ godrnja:
»Oh, saj nič, prav nič ni zato,
treba ga pač zakrpati bo.«
Iglico in pa dreto dobi,
pa začne čeveljček šivati,
zdaj pa spet, kot da nov čevelj je,
z njim že spet lahko plesat se gre.
Takšen je pač čevljarčekov stan,
šiva in pa navija celi dan,
pozno v noč pa prav sladko zaspi,
zjutraj pa spet na stolčku sedi.