Od Dravskega polja pa tja do Primorja
pšenica na njivah v poletjih zori,
iz zemljice črne kipi tja do sonca,
kot zlatorumeno morje valovi.
Najlepši je praznik v hiši domači,
ko mati prinese svež kruh iz peči,
ob hlebčku zasijejo vsem nam obrazi,
opojno vabljivo okrog zadiši.
Slovenski kruh največja je dobrota,
saj zrasel je iz žuljev in skrbi,
slovenski kruh – darilo zemlje, sonca,
nikjer na tujem takšnega ni.
Ko skorjo rumeno z očmi občudujem,
zavedam se dela in mnogih želja,
ko v mislih po njivah pšeničnih potujem,
ob kruhu se srečen ustavljam doma.
Ko v ustih topi se mi bela sredica,
pred mano spet mati ob kruhu stoji,
hvaležno jo gleda vsa naša družina,
prijazno nas božajo njene oči.