Nekoč bova skupaj za zlatim obzorjem
se zlila z meglico kot mavrica z morjem.
Saj vem, da me čakaš in nekega dne
v neskončni modrini objameva se!
Na belem oblaku se bova peljala
in v rajskih vrtovih med rožami spala.
Se čas bo razblinil med soj svetlih zvezd,
ko bova hodila po večnih poteh!
Sonce tone za obzorje,
veter trave ziblje v sen.
Vse tako je, kot bilo je,
jaz le v mislih s tabo sem!
Spet zvoni večerni ave,
med ciprese lega mrak.
Tam med rožami in kamni
izgubi se moj korak!