Nit, tanka nit
se strga in tišina že gradi mogočen zid.
Brez besed
pošiljaš mi poglede, ki zazebejo kot led.
Težki očitki visijo nad nama kot mrak napak,
čakaš na boj, a veš, da sem tvoj!
Daj, dvigni glas in sproži plaz,
bolj ko molčiš, bolj sem jezen.
Zdaj vrziva si vse v obraz,
to je še vedno ljubezen.
Molk je dokaz,
da trma in ponos se vedno zlijeta v poraz.
Ne želim,
da ogenj, ki gori, naenkrat spremeni se v dim.
Vse bo dobro, vse bo dobro, še vse bo dobro,
ko nevihta mine.
Vse bo dobro, vse bo dobro, še vse bo dobro,
saj čutiš, da sem tvoj!