Se tebi tut kdaj zgodi,
da pride čas, ko ni luči
in tvoja pot včasih cilj zgubi.
Karkol’ pač, sem kdaj počel
so stvari, ki jih nebi smel,
a naučit sem nekaj se uspel.
Da moram it naprej,
ker življenje nima mej.
Našel sem način
kako srce ti prebudim.
Dej se mal nasmej,
bele misli pust naprej,
s kolen je treba znat,
je treba znat se pobrat.
V tvojih očeh zdaj vidim nasmeh to ni greh.
Se tebi tut kdaj zgodi,
da vprašaš se kje resnica spi,
preveč bedijo z nami vse te laži.
Tut zate prišel bo čas
in ti nasmehnil svoj obraz,
zgubljeni duši nebo več mraz.
Moraš it naprej,
ker življenje nima mej.
Zaupam ti način
kako srce ti prebudim.
Dej se mal nasmej,
bele misli pust naprej,
s kolen je treba znat,
je treba znat se pobrat.
V tvojih očeh zdaj vidim nasmeh to ni greh.
Dej se mal nasmej,
bele misli pust naprej,
s kolen je treba znat,
je treba znat se pobrat.
Dej se mal nasmej,
bele misli pust naprej,
s kolen je treba znat,
je treba znat se pobrat.
V tvojih očeh zdaj vidim nasmeh to ni greh.
Se tebi tut kdaj zgodi…