Stokrat sem hodil po ulici njeni,
stokrat pred blokom kjer ona živi.
Stokrat od zime do pozne jeseni,
gledal če luč v njeni sobi gori.
Bil sem še mlad in zaljubljen kot strela,
tedne in mesece zbiral pogum.
Če pa za hip me je kdaj opazila,
že je zaslišala škripanje gum.
Stokrat sem hodil po ulici njeni,
stokrat se vprašal kako kaj živi.
Zanjo sem pisal grafite po steni,
skrivoma gledal če se jim smeji.
Enkrat pa sem se dokončno odločil,
končno sem zbral ves potreben pogum.
Peljal pred blok sem iz avta ven skočil,
zdaj pa zasliši naj škripanje strun.
Dal sem en zvočnik en zvočnik na pločnik,
vzel sem kitaro in dal jo na glas.
Dal sem en zvočnik en zvočnik na pločnik,
celo naj ulico ruka ta bas.