Sam v sobi spet njenih čarov sled,
misel nanjo ne pusti,
da več ne smem oči zapret.
Ker njen iskriv nasmeh, žarki v očeh,
mi zažgejo srčne rane,
vržejo me spet po tleh.
Uuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuu.
Zdaj bežim pred njo, tečem kot lahko,
da misel nanjo me ne ujame,
prime spet me za roko.
Mi nežno šepeta, spet potegne tja,
kjer ni časa ne bojazni,
kdo bolj koga rad ima.
Uuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuu.
Pride kakšen dan, takšen kot iz sanj,
zdi se kot, da nikdar nisva
skupaj se vtopila vanj.
In zdi se da lahko, s svojo le roko,
spet zajamem srečo,
ne pogrešam je tako zelo.