Zopet v našo reber nežno prihaja pomlad.
Blago pobočje v Podlipski dolini,
tam, kjer reber domača leži,
s plavimi cvetkami vsa je posuta,
v vejah že popek brsti.
Čmrlj trobenticam s svojimi krili
s cveta kapljico rose spodi,
glej, že en list naša bukev premore,
temne si sence želi.
Zima je odšla v dolino, teloh jo spodi,
reber se pripravlja bujno, da zopet rodi,
zima je odšla v dolino, z njo še zadnjikrat
zopet v našo reber nežno prihaja pomlad.
Vidno prevzet od popolne lepote
dvignem roko metulju v pozdrav,
zvonček predre zadnjo krpo beline,
čaka prihod spečih trav.
Resje se skalnja nad mahom na skali,
cvet lapuha v razpoki žari,
sonce martinčku trebušček razvaja,
zame je kraj, ki ga ni.