Človek sebi je zlagan,
stopil je na drugo stran,
v temi išče luč zaman,
skriva strah, ne ve več kam, čisto sam.
Krivde rana ga skeli,
glas vesti mu govori,
speri pesek si z oči,
videl slike boš laži,
ki mori vse ti dni.
Prišel bo spet dan,
ko človek luči človeku pogledal bo v oči,
pogled preprodan ne bo več zlagan,
v njem našel zgubljene boš poti.
V solzah se boš pokesal,
pred seboj obraz opral,
več nikoli si lagal,
s tem se zadnjič bi izdal,
se prodal, spet sam ostal.