Poglej okoli sebe,
sence nimaš več
in ptice let, ostal je
le spomin boleč
spet je le kup pepela,
zdaj si ga smrt je vzela.
Kot da ti ta prizor
ni prav nič poznan,
kot da obračaš
svetga pisma prvo stran,
še solza več ne steče,
ker vest preveč ga peče.
Ta črna slika pred teboj,
slednjič ostal si sam s seboj,
zdaj vidiš vse povsod,
sledove svojih zmot,
mar smo mi res,
mar smo mi res
poslednji rod.
Bo kdaj še maj cvetel,
bo kdaj še slavec pel,
bi morda v tretje Adam
več pameti imel,
bi čuval bliže narave
in miroljubne glave.
Ta črna slika pred teboj,
slednjič ostal si sam s seboj,
zdaj vidiš vse povsod,
sledove svojih zmot,
mar smo mi res,
mar smo mi res
poslednji rod.