Lansk poletje blo je fajn, pesek in na koži sol vsak dan,
vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan.
Na otoku tam nekje svet drugačne barve je, tam pozabiš čist na vse.
Dva tri tedne blo je tko, moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo, prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko maš svoj dom in igraš se s kamenekom inhaliraš vsak atom.
Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.
To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al slej.
Vsem je nam le čas vladar, vse pomeni nam le moč in dnar,
finance banke gospodar, kdo raeun nam plača ni nam mar.
Enkrat vprašaš se zakaj si sam sebi policaj al želiš si tja nazaj.
Ampak tuk še daleč ni, še sem suženj te požrešnosti.
Preden me infarkt dobi in pr šterdesetih položi
na obalo hočem vse izklučt sive celice, v topu pesek dam noge.
Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.
Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.