Jadra razpenjajo se
Luč nenavadna, na nebu komet,
kdo nas vodil tja v daljni bo svet.
Kot nam naš oče pokazal je pot,
ko čez morje je vodil naš rod.
Vedno nas čuval napak in zablod,
zdaj pa sami naj iščemo pot.
Plima v duši, v srcu nemoč,
ko se dviga nad nami vihar.
Proti nevihtam, ko tok je deroč,
naj nam up ne potone nikdar.
Kdo naši barki pokazal bo kam,
kdo pokazal bo pot in pristan?
Z nami na poti nikdar nisi sam,
skupaj plujemo v jutrišnji dan.
Mnogo neviht tam še čaka na nas,
spet se dviga nad nami vihar.
Mnogo čeri danes sriva ta čas,
naj nam up ne potone nikdar.
On naši barki pokazal bo kam,
on pokazal bo pot in pristan.
Z nami na poti nikdar nisi sam.