Tisti sončen dan, lep jesenski dan,
ko na polju sva bila sama.
Na uho si mi rekla iz srca: »Ostaniva.«
Veter je zavel, jaz pa sem kipel,
nežno plaho si me gledala
in še enkrat mi tiho rekla si: »Ostaniva.«
Cvetje v jeseni sva trgala,
a na nebu nad poljem se zvezda je prva utrnila.
Cvetje v jeseni sva trgala
in objeta na sredi polja se ljubila.
Tisti sončen dan, lep jesenski dan.
Se spominjaš še skrivnostnih barv,
ko na uho si mi tiho šepnila: »Ostaniva?«
Veter je zavel, tiho sem kipel,
še danes vidim tvoj obraz vesel,
ko si rekla mi s svojimi očmi: »Ostaniva.«