Mogoče je bolje, da sploh ne vem,
kaj delaš in kje si,
kaj misliš, kod hodiš, kaj si želiš,
s kom daleč tam živiš.
Vsak dan prva misel je tvoj nasmeh,
čarobni lesk v očeh.
Srce mi razbija in hrepeni,
spet v sanjah z mano si.
Moje oko ni lepše od tebe še videlo,
moje srce le enkrat bilo je zaljubljeno.
Upam nekoč spoznala boš, da si mi usojena,
takrat poljubček ti dam in rečem, da rad te imam.
Jesen hladna tiho prikrade se,
sam tavam na okrog.
Še listje zakrilo je vse sledi,
ni najinih poti.
Minila so leta je šla mladost,
a kdaj pogrešaš me?
Nikoli pozabit’ ne morem te,
bila si mi vse.